Na zbirnem mestu pod Rožnikom pred Gozdarskim inštitutom Slovenije so točno ob 8ih zjutraj čakali vodje oddelkov za gojenje gozda z območnih enot Zavoda za gozdove Slovenije, ki se bodo v naslednjih dneh udeležili znanstveno-strokovne delavnice projektov LIFEGENMON in GENTREE v Solunu. Nekateri med njimi so še v temi so zapustili domači Maribor, Ribnico in Novo Gorico. Zadnjega, osmega člana naše kombi ekipe smo pobrali v Novem mestu in počasi zagrizli v Balkanski polotok. Kje poteka njegova severna meja še vedno ni jasno.
Najpogosteje je zarisana od Kvarnerskega zaliva po Kolpi, Savi in Donavi do Črnega morja. V tem primeru Slovenija ni na Balkanskem polotoku. Po drugi različici gre meja po Soči, Idrijci, Ljubljanici, Savi in Donavi. Za Avstrijce se začne onstran Karavank… Kompleksnost, vprašljive meje in nenaravne delitve, kot se za Balkan spodobi, še sam ne veš, kdaj se znajdeš v njem. Od Ljubljane do Soluna je približno 1200 km, a že sama pot ponuja toliko, da bi se težko odrekli nekaterim postankom. Toplo oktobrsko sonce nas je najprej zvabilo na Lonjsko Polje, ki je s površino dobrih 50.000 ha največje zaščiteno močvirnato območje ne le na Hrvaškem, temveč v celotnem Podonavju.
Kar 60% površine Lonjskega polja pokrivajo gozdovi, 30% je travnikov, le 10% je obdelovalnih površin. Na z vodo zasičenih tleh prevladuje gozd črne jelše, družbo ji najpogosteje delata ostrolistni jesen (Fraxinus angustifolia) in dolgopecljati brest (Ulmus laevis), na višjih robovih pa tudi hrast dob (Quercus robur). Gozd črne jelše je večji del leta v 20 -70 cm globoki vodi. A najbolj je vodi izpostavljen gozd ostrolistnega jesena, ki raste na območjih depresije, kamor se steka voda z višje ležečih področij in ker so tla ponekod nepropustna, se umika le z izparevanjem. Do enega metra globoka voda pozimi tudi pogosto zmrzne… Zato rastišča ostrolistnega jesena na Lonjskem polju predstavljajo neke vrste »gozdno mejo«, saj ob še večji količini vode razvoj gozda ni več mogoč, nadomesti ga značilna močvirska vegetacija. Na sprehodu ob Savi smo primerjali listje in ugotavljali vrste dreves in grmovnic, opazili kar precej tujerodnih vrst, nato pa smo se vrnili na pot. Skozi okna smo opazovali spomenik žrtvam ustaškega taborišča v Jasenovcu. Le nekaj dni za tem je predsednik državnega zbora Milan Brglez, kot doslej najvišji predstavnik slovenske države, ob spomenik položil venec v spomin na 266 Slovencev tam ubitih med drugo svetovno vojno.
V zgodnje nedeljsko jutro smo se zbudili v hotelu turških lastnikov nekje med Beogradom in Nišem in se odločili, da se v Solun odpravimo čez Bolgarijo. Zavili smo proti srbskemu nacionalnemu parku Stara planina in se ustavili ob Zavojskem jezeru. 17 km dolgo jezero, ki ponuja kar 40 km obale, je nastalo leta 1962, ko je dolino, v kateri je bilo nekoč mesto Zavoj, zaradi obilnih padavin in hitrega taljenja snega zasul zemeljski plaz. Zajezil je reko, ki se zvijala med hribi in mesto delila na dva dela. Novonastala naravna pregrada je bila visoka kar 40 metrov, voda je hitro naraščala in pod sabo pogoltnila Zavoj oz. vseh 160 hiš, ki pa so jih prebivalci, tudi s pomočjo intervencije takratne JLA, še pravočasno zapustili. Legenda pravi, da še dandanes v vročih poletnih dneh, ko izhlapi največ vode, iznad gladine pokuka križ z vrha cerkvenega zvonika, ki je skupaj z drugimi hišami za vedno ostal ujet v jezeru. Potopljeno mesto pa si poleti lahko ogledate tudi sami z masko, saj je najprimernejši kraj za kopanje v jezeru prav tam, kjer so nekoč živele ulice Zavoja.
Na srbsko-bolgarski meji ni bilo gneče, a smo vseeno za vstop čakali skoraj uro. Za pot skozi Bolgarijo smo se odločili predvsem zaradi obiska Rilskega nacionalnega parka, v katerem leži Rilski samostan, ki je eden od najpomembnejših kulturnih, zgodovinskih in arhitekturnih spomenikov in turističnih zanimivosti ne samo v Bolgariji, ampak v celi Južni Evropi. Rilski nacionalni park se razprostira čez več kot 800 kvadratnih kilometrov in je med največjimi in najpomembnejšimi zaščitenimi območji v Evropi. Pravoslavni samostan naj bi v 10. stoletju ustanovil puščavnik Janez Rilski, še danes v njem živi okoli 60 menihov. Sama arhitektura pa freske in ikone v mehki svetlobi tisočih svečk so tudi za obiskovalce nepravoslavnih korenin res močno doživetje. Rilski samostan, ki ga obkroža Gorski masiv Rila, smo zapustili po kratkem obisku okoliških gozdov in pokušini svežih postrvi ter drugih domačih dobrot. Sonce se je hitro skrilo za hribi, nas pa je tistega večera čakala še pot v Solun.
Prispeli smo pozno in Grki bi nam naslednjega dne pustili spati malo dlje – prvo srečanje je bilo predvideno po 9. uri. A smo na vsak način hoteli videti Solun! Že pred osmo smo pozajtrkovali in peš hiteli v staro mesto, ki pa je bilo predaleč in morali smo se vrniti v hotel. Uslužbenci grške javne službe za gozdove so čakali, da nas popeljejo na ogled LIFEGENMON ploskve za genetski monitoring gozdov, ki se nahaja na 900 m nadmorske višine v bližini znamenitega Olimpa. Borisovi jelki (Abies borisii-regis) na ploskvi družbo delajo številni kostanji, ki so zaradi vetra in dežja tisto jutro po tleh razgrnili svoje polne plodove, ki so po velikosti skoraj dosegali marone. Opazovanje sestoja gozdarji izvajajo enkrat na teden in tako res natančno sledijo cvetenju in razmnoževanju ter ostalim fenološkim parametrom dreves. Na deblih so montirani tudi senzorji, ki zbirajo podatke o temperaturi in vlagi v gozdu. Vodje Odsekov za gojenje in varstvo gozda iz različnih območnih enot ZGS je zanimalo tudi pomlajevanje, s katerim je v Sloveniji zaradi številčne divjadi kar nekaj težav. V Grčiji je lov dovoljen od septembra do februarja dvakrat na teden – vsako sredo in soboto. Dovolilnica za celo državo stane le 180 evrov na leto, odstreljenih živali pa ni potrebno prijavljati in pripadejo lovcem, a je zato pregled nad odstrelom slab. Število ustreljenih živali na lovca je omejeno, zato je v času lova na terenu ves čas prisotna inšpekcija.
(Se nadaljuje…)